Uradni govor Hejdarja Alijeva na srečanju dne 21. januarja 1990. leta v Stalnem predstavništvu Azerbajdžanske Republike v Moskvi, posvečen tragediji z dne 20. januarja 1990. leta.

Spoštovani tovariši, dame in gospodje!

Kot vam je znano, več let sem bil na čelu strankarske organizacije Azerbajdžana, bil sem izvoljen za člana Političnega biroja Centralnega Komiteja Komunistične Stranke Sovjetske Zveze, opravljal sem dolžnosti prvega namestnika Predsednika Sveta Ministrov ZSSR. Več kot dve leti sem upokojenec, doživel sem obsežen srčni infarkt, zaradi bolezni sem se upokojil. V decembru 1982. leta sem odšel iz Azerbajdžana.

Danes sem prvič prestopil prag Stalnega predstavništva Azerbajdžanske SSR v Moskvi. Pripeljala me je sem tragedija, ki se je zgodila v Azerbajdžanu. Zvedel sem o tem včeraj zjutraj in, naravno, nisem mogel ostati ravnodušen do tega dogodka. Prišel sem semle predvsem za to, da bi tukaj, v Stalnem predstavništvu, ki je majhen otok azerbajdžanske zemlje v Moskvi, izrazil svoje sožalje vsemu azerbajdžanskemu narodu v zvezi s tragedijo, ki je bila vzrok večjega števila žrtev. Drugič, želel bi izraziti svoj odnos k temu vprašanju. Prosim Stalnega predstavnika Azerbajdžana v Moskvi Zohraba Ibragimova, da prenese moje besede, globoko žalost, iskreno sočutje azerbajdžanskemu narodu. Na žalost, zdaj nimam druge možnosti za to.

Kar se tiče dogodkov, ki so se zgodili v Azerbajdžanu, jaz smatram, da so protipravni, nedemokratični, ter popolnoma nasprotujejo humanističnim načelom in ovirajo izgradnjo pri nas pravne države. Postajajo določeni vzroki za nastanek položaja, ki je trenutno nastal v Azerbajdžanu. Ne bi želel, da se podrobno spuščam v detalje, ker bi to potrebovalo več časa. V teku dveh let traja mednacionalni konflikt med Azerbajdžanom in Armenijo, ki je nastal v zvezi z dogodki v Nagornem Karabahu in okrog njega. Dve leti je zadostni rok za to, da bi vodje Azerbajdžana in Armenije, višje strankarsko-politično vodstvo države uredili to vprašanje, in končali državljansko vojno, mednacionalne konflikte, ter ustvarili pogoje za svobodno življenje vsakega človeka, neodvisno od njegove nacionalnosti, v naši skupni federativni Zvezi SSR.

Ampak smatram, da niso v teh dveh letih bili sprejeti zadostni ukrepi v tej smeri. Če bi bili na začetku pojave težav v Nagornem Karabahu sprejeti potrebni ukrepi, predvsem s strani višjega strankarsko-političnega vodstva države, tedaj ne bi danes opazovali eskalacije napetosti in izgub, ki so nastale z obeh strani med tema dvema letoma, in ne bi potrebovali te vojaške akcije, ki se je začela ponoči med 19. in 20. januarjem 1990. leta, kar je povzročilo človeške žrtve.

Seveda je predvsem kriv za to sedaj že bivši prvi tajnik Centralnega Komiteja Komunistične Stranke Azerbajdžana Vezirov. V obdobju, ko je opravljal to visoko dolžnost, ni naredil ničesar za stabilizacijo položaja v Azerbajdžanu. Nasprotno, je zaradi njegovih nepravih ukrepov, neustreznega stila poslovanja, nepravilnega političnega manevriranja nasprotoval narodu, ni osvojil katerega koli ugleda, ustvaril je prepad med sabo in narodom. Narod je zameril. Na mitingih, ki so bili prirejeni v teku nekolikih mesecev v Bakuju, v drugih mestih in rajonih Azerbajdžana, so izražali zahtevo za odstop strankarskega vodstva Azerbajdžana. Šlo je v bistvu o odstopu Vezirova. Ni jasno, zakaj to vprašanje do sedaj ni bilo rešeno, in samo včeraj, po tem, ko je v Baku vstopila vojska in se je zgodil pogrom, je Vezirov dejansko pobegnil iz Azerbajdžana. To je velika napaka. Največja napaka je sicer to, da je bil takšen neustrezen človek nekoč imenovan za prvega tajnika Centralnega Komiteja Komunistične Stranke Azerbajdžana. Ampak stvar ni samo v tem.

Sedaj bi želel, da raspravljam bolj podrobno o tragediji, ki se je zgodila ponoči med 19. in 20. januarjem in traja do sedaj. Smatram, da še niso zmanjkale rezerve za politično urejanje položaja v Azerbajdžanu. Vodstvo Azerbajdžana in višji politični voditelji države niso izkoristili teh možnosti. Drugače bi lahko preprečili poskus na meji. Pravkar pred tremi meseci so ljudje izstavljali svoje zahteve, vezane na vprašanje ureditve meje. Ampak se niti nobeden ni želel srečati z njimi, obrazložiti stvar, sprejeti ustrezne ukrepe.

Ponavljam: še ne manjka možnosti za pomirjevanje ljudi. Če bi pred 2-3 meseci bilo rešeno vprašanje pojačanja strankarskega vodstva v Azerbajdžanu, tedaj mogoče ne bi nastal takršen položaj oz. potreba za vstop vojske. Ampak z upoštevanjem vseh okoliščin smatram, da so obstajale možnosti za politično urejanje vprašanja, za dialog z narodom. Vendar le-te niso bile uporabljene, in je bilo ponoči med 19. in 20. januarjem v Baku uvedeno večje število vojakov Sovjetske Armade, ter vojska Ministrstva za notranje zadeve ZSSR. Kakšne so bile tragične posledice tega, sedaj dobro vemo. Smatram, da je ponašanje ljudi, ki so sprejeli le-to odločitev, napačno v političnem pogledu. Narejena je groba politična napaka. Niso vedeli, kakšen je stvarni položaj v republiki, niso poznavali psihologijo azerbajdžanskega naroda.

Niso imeli dovolj stikov z različnimi skupinami naroda. Niso si mogli predstaviti, da se bo stvar obrnila s takšno tragedijo.

Treba je bilo to predvideti in sprejeti potrebne ukrepe, pretehtati, kar je bolj pomembno in potrebno. Mimogrede, prihajajo sporočila, da je padlo tudi veliko število vojakov. Vprašam, za kaj je kriv ruski fant, ki so ga poslali zaradi napačne odločitve višjega strankarskega vodstva države za zatiranje tako imenovanega upora v Azerbajdžanu?

V Azerbajdžan je bil uveden velik kontingent vojakov. Mimogrede, mi je dobro znano, koliko je vojakov trenutno v Azerbajdžanu. Prej je tam bilo dislocirano zadostno število vojaških sil: 4. armada, Kaspijska vojno-morska flotilija, divizija desantne vojske, vojska protizračne obrambe, notranje vojne sile Ministrstva za notranje zadeve. Zakaj je bilo potrebno uvajati tja še dodatno vojsko? Ob potrebi bi lahko uporabili vojne sile, ki so že tam bile. Vodstvo Azerbajdžana, ki je sprejelo takšno odločitev, mora nositi odgovornost za to, in predvsem Vezirov, ki je pobegnil iz Azerbajdžana. Morajo nositi odvovornost tudi tisti, ki so dezinformirali višje politično vodstvo države. Smatram, da višje politično vodstvo države pravočasno ni dobilo zadostnih in objektivnih informacij.

Vodstvo države je bilo zavedeno v zablodo, zaradi česar je bila sprejeta takšna odločitev.

Vsi tisti, kdor je povzročil tragedijo, morajo biti kaznovani.