Hodžalinska tragedija – zločin proti človeštvu

Politika genocida in agresije, ki jo proti azerbajdžanskemu narodu vodijo armenski nacionalisti, ima že več kot dvestoletno zgodovino. Cilj te politike je bil, da se Azerbajdžance izrine z njihovih izvirnih ozemelj in tam ustanovi Velika Armenija, katero so si izmislili armenski zgodovinarji in ideologi. Za uresničenje svoje zaničevanja vredne in nevarne politike so uporabljali različne metode in sredstva, potvarjali zgodovinske podatke, izvajali politične provokacije, na državni ravni pa so podpirali bojeviti nacionalizem, separatizem in agresijo k sosednjim narodom. V ta namen so v Armeniji in drugih tujih državah ustanovili »nacionalno-kulturne«, verske, politične in celo teroristične organizacije, mobilizirali pa so tudi možnosti armenskih diaspor in lobijev. 

Z razdelitvijo azerbajdžanskih ozemelj na dva dela, kar je rezultat vojn, ki so v prvi četrtini 19. stoletja potekale med Rusijo in Iranom, se je začel proces načrtovanega množičnega preseljevanja Armencev iz Irana in Turčije na območje Karabaha, kar je korenito spremenilo demografsko situacijo v Karabahu. Leta 1905 so armenski nacionalisti na azerbajdžanskem ozemlju izvedli pokol nad azrebajdžanskim narodom, uničili so na stotine naselij. Leta 1918 je vojaško vodstvo, ki so ga sestavljali večinoma Armenci, ob podpori bakinške skupnosti uresničilo zaničevanja vreden načrt, cilj katerega je bilo očiščenje Bakinške gubernije Azerbajdžancev. Rezultat tega je bilo na desetine tisoč ubitih civilistov, uničena naselja, kulturni spomeniki, mošeje in šole. Armenci so izvedli okruten obračun z azerbajdžanskimi civilisti v Gjandži, Šamahi, Gubi, Ljankranu, Karabahu, Muganu in drugih mestih po Azerbajdžanu. 

Politika genocida in deportacij azerbajdžanskega naroda se je nadaljevala s premišljenimi in usodnimi metodami tudi v času sovjetske oblasti, ki je razglasila geslo o enakosti nacij in narodov. V tem času so glede Azerbajdžana sprejeli množico nepravilnih in nepravičnih odločitev. V dvajsetih letih je bilo področje Zangezur, ki je bilo takrat azerbajdžansko, neutemeljeno predano Armeniji in tako je bilo staro azerbajdžansko ozemlje Nahčivan odtrgano od preostalega dela naše domovine. V gorskem Karabahu je bila vzpostavljena armenska avtonomija.

Kot rezultat voluntaristične odločitve, ki jo je vodstvo ZSSR sprejelo, je v letih 1948–1953 Armencem uspelo doseči deportacijo več sto tisoč Azerbajdžancev s prvotnih azerbajdžanskih ozemelj in dejansko na območju Armenije ustanoviti enoetnično republiko.

Neutemeljeni gorsko-karabaški konflikt, ki se je začel leta 1988, armenska reakcija, ki je divjala na azerbajdžanskih ozemljih, in grenko mučenje nedolžnega azerbajdžanskega prebivalstva, ki je postalo žrtev te reakcije, sta nekdanje vodstvo ZSSR in civilizirani svet na žalost dočakala z ravnodušnim molkom. Armenci, ki jih je ta situacija navdihnila in so jo tudi izkoristili, so nadaljevali s politiko genocida proti azerbajdžanskemu narodu in v zgodovini še ne videnih zločinov. Armenske oborožene sile so okupirale 20 odstotkov ozemlja Azerbajdžana, med tem tudi 7 rajonov okrog Gorskega Karabaha – Kelbadžar, Lačin, Agdam, Fizuli, Džebrail, Gubadli in Zangilan. Več kot milijon Azerbajdžancev so z njihovih izvirnih ozemelj izgnali, desetine tisoč ljudi je bilo mrtvih, so postali invalidi ali pa so jih odpeljali v ujetništvo. Stotine domov, tisoče kulturnih, izobraževalnih in zdravstvenih ustanov, kulturnih in zgodovinskih spomenikov , mošej, svetih mest in pokopališč so postali žrtve nepredstavljivega armenskega vandalizma, saj so jih Armenci zravnali z zemljo.

Tragedije, ki so jih v prvih letih konflikta povzročili armenski oboroženi banditi v vaseh gorskega Karabaha – Kjarkidžahan, Mešali, Guščular, Garadagli, Agdaban in druge –, kjer so živeli Azerbajdžanci in genocid v v Hodžali so zločini in bodo vedno črna senca na vesti  »onesrečenih in mučeniških Armencev«.

Hodžalinska tragedija je eden izmed najpošastnejših zločinov 20. stoletja, ki so ga Armenci – avtorji šovinistične politike ustvaritve Velike Armenije in enoetnične države – zagrešili proti Azerbajdžancem. Konec 20. stoletja so armenski okupatorji, ker so ostali nekaznovani in ker mednarodne organizacije ter družba niso priznale, obsodile in preprečile njihovih zločinov, nadaljevali z okupacijo azerbajdžanskih ozemelj, ki so jih začeli zasedati leta 1905, in izvršili pošastne zločine ter zverstva proti človečnosti.

26. februarja 1992 ponoči, ki je v zgodovino Azerbajdžana vpisan s krvavimi črkami, so armenske oborožene sile s pomočjo tehnike in vojakov, ki so se s 366. oklepnim polkom še v času ZSSR nahajali v mestu Hankendi, z zemljo zravnale staro mesto Hodžali. 

Najprej je bil Hodžali uničen zaradi intenzivnega obstreljevanja s topovi in drugo vojaško tehniko. Na območju mesta so se začeli požari. Nato je z nekaj smeri v mesto vdrla pehota, ki je obračunala s preživelim prebivalstvom.

Tistega dne so v kratkem času armenske oborožene skupine zversko mučile in ubile 613 civilistov in težko ranile 421.

Civiliste, ki se jim je uspelo izvleči iz obkoljenega mesta, so na še posebej surov način ubili armenski vojaki, ki so jih v gozdovih čakali v zasedi. Podivjani rablji so ljudem rezali skalpe, različne dele telesa, novorojenčkom iztikali oči, nosečnicam parali trebuhe, v zemljo zakopali žive ljudi ali pa jih sežigali, del trupel pa so nato še minirali.

V tistem obdobju je neznano kam izginilo ali pa bilo odvedeno v ujetništvo 1275 ljudi, mesto z 10 tisoči prebivalcev pa je bilo uničeno, stavbe so bile porušene in sežgane. Usoda 150 prebivalcev, med temi 68 žensk in 26 otrok še danes ni znana. Zaradi te tragedije je več kot tisoč civilistov postalo invalidov zaradi različno težkih strelskih ran. Med ubitimi je bilo 106 žensk, 83 mladoletnih otrok in 70 starejših ljudi. 487 ljudi je postalo invalidov, med temi 76 mladoletnikov.

V tem vojaško-političnem zločinu je bilo popolnoma ubitih 6 družin, 25 otrok je izgubilo oba starša, 130 otrok pa enega od staršev. Od vseh ubitih jih je bilo 56 živih zažganih.

Po besedah predsednika Republike Azerbajdžan gospoda Ilhama Aliyeva, ki jih je izrekel v nagovoru azerbajdžanskemu narodu ob obletnici hodžalinskega genocida, »je bilo brez kakršne koli vojaške potrebe z neprimerljivo surovostjo ubitih več sto civilistov, iz njihovih trupel pa so se še norčevali. Ubili so otroke, ženske, starejše ljudi in cele družine. Konec 20. stoletja se je zgodil eden najhujših zločinov, ne le proti azerbajdžanskemu narodu, temveč tudi proti celemu človeštvu. Po svoji teži, barbarstvu in surovosti ima hodžalinska tragedija med zločini proti človeštvu posebno mesto.«

Težko si predstavljamo, da so z ničemer primerljiva barbarstva izvršili ljudje konca 20. stoletja, in to pred očmi celega sveta!

Poleg pojava politike terorja proti državni neodvisnosti in teritorialni celostnosti Azerbajdžana je ta akt množičnega in neusmiljenega pokola grob zločin, ne le proti Azerbajdžancev, ampak tudi proti človečnosti v celoti. Armenski nacionalisti, ki so izvršili ta genocid v Hodžali, so imeli cilj prestrašiti azerbajdžanski narod, ki okupatorju ni želel predati svojega ozemlja, zlomiti njegovo voljo do boja in ga uničiti.

Operacijo napada na mesto Hodžali so vodili komandir 2. bataljona 366. oklepnega polka Seyran Oganyan, komandir 3. bataljona Evgeny Nabokih in načelnik štaba 1. bataljona Valery Čitčyan. V operaciji je sodelovalo več kot 90 tankov, bojnih oklepnikov in druga vojaška tehnika. V genocidu civilistov so aktivno sodelovali vojak polka Slavik Arutyunyan, Andrey Išhanyan, Sergey Beglaryan, Movses Akopyan, Grigory Kisebekyan, Vačik Mirzoyan, Vačagan Ayriyan, Aleksandr Ayrapetyan in drugi, od članov armenskih oboroženih enot pa Karo Petrosyan, Seyran Tumasyan, Valerik Grigoryan in drugi. Postalo je jasno, da so bili med tistimi, ki so grobo obračunali s civilisti v Hodžaliju, bili tudi načelnik oddelka za notranje zadeve mesta Handendi Armo Abramyan, načelnik oddelka za notranje zadeve Akseranskega rajona Mavrik Gukasyan, njegov namestnik Šagen Barsegyan, predsednik armenske narodne fronte v Gorskem Karabahu Vitaly Balasanyan, načelnik mestnega zapora v Hankendi Seržik Kočaryan in drugi.

S. Oganyan, ki je bil v času hodžalinskega genocida major, danes nosi generalske našitke in je minister za obrambo Republike Armenije. Vrsta drugih udeležencev tega zločina prav tako zaseda različne dolžnosti v marionetnem režimu, ki ga je vzpostavila Armenija, in v armenskih državnih organih.

V Resoluciji 96 Generalne skupščine OZN z 11. decembra 1946 je navedeno, da genocid s svojim nepriznavanjem pravic do življenja določenih skupin ljudi žali človeško dostojanstvo in človeštvu odvzema materialne in duhovne vrednote, ki so jih ustvarili ljudje. Podobna dejanja so v popolnem nasprotju s cilji in nalogami OZN. V Konvenciji O preprečevanju zločinov genocida in kaznovanju le-tega, ki je bila 9. decembra 1948 sprejeta z Resolucijo 260 Generalne skupščine OZN in je postala veljavna leta 1961, je bila utrjena pravna osnova zločina genocida. Države, ki so Konvencijo priznale, so nase prevzele obveznost, da bodo ukrepale v smeri preprečevanja genocida in kaznovanja njegovih povzročiteljev, ter s tem potrdile, da je genocid zločin, ki krši norme mednarodnega prava, ne glede na to, ali je izvršen v času vojne ali miru. Značaj in obseg pošastnega zločina, ki se je zgodil v Hodžaliju, kažejo na to, da so pri njegovi izvršitvi bila prisotna vsa dejanja, ki so del genocida in so tudi navedena v dani Konvenciji. Načrtovano dejanje množičnih in neusmiljenih pokolov je bilo izvršeno s ciljem popolnega uničenja ljudi, ki živijo na tem področju, in to prav zaradi njihove pripadnosti azerbajdžanskemu narodu.

Dejstva, povezana z ignoranco mednarodnih pravnih norm, ki določajo norme vedenja v vojnem času, s strani Armenije, niso omejena le na navedeno. V skladu z zahtevami mednarodnega humanitarnega prava se mora vojna voditi le med oboroženimi silami strani, udeleženih v oboroženem spopadu. Civilno prebivalstvo v bojih ne sme biti udeleženo, z njim pa je potrebno ravnati spoštljivo. V skladu s 3. členom IV. Ženevske konvencije O zaščiti civilnega prebivalstva v času vojne so napad na življenje in varnost civilnega prebivalstva, med drugim tudi umori na različne načine, pohabljanje, grobo ravnanje s prebivalstvom, mučenje in napad na človeško dostojanstvo, žalitve in ponižujoča dejanja proti prebivalstvu prepovedana. V 33. členu Konvencije je navedeno, da nihče od civilistov ne more biti kaznovan za kršitev, ki je ni zagrešil.

Nedvoumno je prepovedana uporaba kolektivnih disciplinskih ukrepov nad civilnim prebivalstvom, zastrahovanje, teroristična dejanja in represije le-tega. V skladu s 34. členom dane Konvencije je prav tako prepovedana uporaba civilnega prebivalstva kot talcev. Kljub vsemu so Armenci odkrito demonstrirali nespoštovanje navedenega načela, ko so samo v Hodžaliju za talce vzeli več kot tisoč ljudi. Z ignoranco teh pravnih norm so se armenske oborožene skupine poslužile surovih metod uničevanja civilnega prebivalstva mesta Hodžali. Zgoraj navedeno se prišteva k pogojem izvršitve zločina genocida, ki jih predvideva Konvencija O preprečevanju zločina genocida in kaznovanju zanj z 9. decembra 1948.

Osebe, ki so izvršile nepredstavljiva zverstva proti azerbajdžanskemu civilnemu prebivalstvu v času zavzetja Hodžalija in s tem grobo kršile zahteve Ženevske konvencije, 2., 3., 5., 9. in 17. člen Skupne deklaracije o človekovih pravicah, zahteve Konvencije O zaščiti otrok in žensk v izrednih okoliščinah in v času vojnih spopadov, Konvencije O preprečevanju zločina genocida in kaznovanju zanj, še danes niso kaznovane. Nekaznovanost pa omogoča ustvarjanje temeljev za izvrševanje novih zločinov.

Armenija ne zanika izvršenih zverstev, celo nasprotno – brezvestno upravičuje genocid, ki ga je izvršila proti Azerbajdžancem, tisti, ki pa so ga izvajali, so nacionalni heroji. V Armeniji se odkrito izvaja protiazerbajdžanska politika, na ravni države se ustvarjajo ideološki temelji za zajetje novih azerbajdžanskih ozemelj. Potvorjena armenska zgodovina se povišuje na raven državne politike z namenom ustvarjanja osnov za vzgajanje armenske mladine v duhu šovinizma.

Četudi je nenavadno, so parlamenti vrste držav, zatiskajoč si oči pred podobnim realnim genocidom, kakršen je hodžalinska tragedija, spreobrnili v predmet razprav legendo o »genocidu Armencev« in s preziranjem zgodovinskih resnic celo sprejeli nepravične odločitve. Prav to je eden od vzrokov neplodnosti poskusov ureditve armensko-arzebajdžanskega gorsko-karabaškega konflikta, za kar nosi krivdo armenska stran.

Armenski zgodovinarji in politiki, ki iz leta v leto razpihujejo dogodke iz leta 1915, ko naj bi se zgodil genocid Armencev, in se ukvarjajo s propagando tega dogodka, skušajo množično iztrebitev Azerbajdžancev, ki se je na začetku stoletja resnično dogajala, v svetovni javnosti potisniti v pozabo in jo s tem tudi zmesti.

Azerbajdžanska ozemlja so še danes okupirana. Armenski rablji so v svoje pohlepne namene neusmiljeno iztrebili nedolžne ljudi. Dolg vsakega Azerbajdžanca je, da pri mednarodni družbi doseže priznanje hodžalinske tragedije kot dejanja genocida in zločina proti človečnosti. Podoben zločin se ne sme več zgoditi.

Po besedah, ki jih je o tem izrekel vsenarodni vodja azerbajdžanskega naroda Heydar Aliyev, »je hodžalinska tragedija ena izmed največjih človeških tragedij 20. stoletja. Resnice o hodžalinskem genocidu morajo biti predstavljene svetovni javnosti, da se tragedija, podoba hodžalinski, ki po surovosti nima primere, ne bi več ponovila v nobenem koncu sveta. Potrebno je voditi resno in usmerjeno delo na tem, da bi lahko vsi ljudje, zvesti idealom humanizma, lahko izrazili svojo kategorično in nedvoumno stališče glede te tragedije.«

Prav po vrnitvi Heydarja Aliyeva na čelo države junija 1993, kar je vztrajno zahtevalo ljudstvo, je postalo mogoče izražati politično-pravne ocene glede mnogih naših nacionalnih tragedij, tudi hodžalinskega genocida. Na pobudo vsenarodnega voditelja je Milli Medžlis države 24. februarja 1994 sprejel Odločbo O dnevu hodžalinskega genocida. V tem dokumentu so podrobno razkriti vzroki za tragedijo in navedeni krivci.

Nedvomno je, da ima izključno vlogo pri opozarjanju svetovne javnosti na resnico o mestu Hodžali, razprostranjevanju teh resnic v svetu, ukrepih, da se ta genocid objektivno oceni, Sklad Heydarja Aliyeva, ki ga vodi gospa Mehriban Aliyeva. Sklad Heydarja Aliyeva že nekaj let v 70 svetovnih državah organizira dogodke, posvečene hodžalinski tragediji. Sklad prav tako organizira konference, spominske večere, izdaja knjige, brošure, DVD zgoščenke in snema filme.

Iz leta v leto se širi mednarodna kampanja »Pravičnost Hodžalija«, ki jo je iniciirala podpredsednica Sklada Heydarja Aliyeva, predsednica Azerbajdžanske mladinske organizacije Rusije, gospa Lejla Aliyeva. V okviru kampanje se po vsem svetu izvaja na stotine akcij. Skorajda v vseh državah-članicah Evropske Unije, pa tudi SND, Azije, Južne in Severne Amerike, se organizirajo konference, seminarji in protesti. Zahvaljujoč tej kampanji je tragedijo v mestu Hodžali priznala vrsta mednarodnih forumov. Na pobudo Sklada in Mladinskega foruma OIK so poslanci parlamentov 31 držav hodžalinsko tragedijo priznali kot zločin proti človečnosti. Vodilne svetovne univerze v 20 svetovnih državah izvajajo »flash-mobs« mladine. Poleg tega se je začela nova etapa kampanje – širjenje peticij in prošenj, naslovljenih na predsednike in vlade držav, Minsko skupino OVCE, PASE, sekretariat OZN, parlamente držav in mednarodne organizacije, ki vsebujejo zahtevo, naj se ta tragedija prizna kot genocidno dejanje in zločin proti človečnosti.

Cilj mednarodne kampanje informiranja in agitacije Pravičnost Hodžali je opozarjanje svetovne javnosti na resnice o hodžalinski tragediji in doseganje politično-pravne ter moralne ocene s strani svetovne javnosti, kar danes tudi uspešno izpolnjujejo tisoči prostovoljcev v številnih državah.

Azerbajdžanska država vodi usmerjeno in posledično dejavnost opozarjanja svetovne javnosti na zločine, ki so jih proti Azerbajdžancem izvršili armenski nacional-šovinisti, med njimi tudi na hodžalinsko tragedijo – trud, da jo priznajo za genocid.

Svetovna javnost se po drugi strani že dobro zaveda resnice. Posebna resolucija, ki jo je v zvezi s hodžalinskim genocidom sprejela Organizacija Islamska Konferenca, je prvi dokument, sprejet s strani mednarodne organizacije, ki to tragedijo priznava kot zločin proti človečnosti. V resoluciji, ki jo je sprejelo 51 držav, je hodžalinska tragedija ocenjena kot »množični genocid civilistov, ki so ga zagrešile armenske oborožene sile« in »zločin proti človečnosti«.

Za razliko od armenskih nacionalistov Azerbajdžan nima namena, da bi od tega vprašanja prejel kakršne koli politične, finančne, teritorialne ali druge dividende. Naš cilj je obnovitev zgodovinske nepravičnosti, razkrinkanje zločincev in predaja le-teh sodišču svetovne javnosti. In zato mora biti etnični separatizem armenskih nacional-šovinistov, ki grozi miru v regiji, pa tudi njihova ideologija sovraštva in terorja k drugim narodom, razkrinkan. To je naš državljanski in človeški dolg do spomina tistih, ki so junaško umrli v mestu Hodžali.