Govor Predsednika Azerbajdžanske Republike Hejdarja Alijeva na avtorjevem slavnostnem večeru, posvečenem vidnemu azerbajdžanskemu skladatelju Arifu Melikovu – Azerbajdžanski Državni muzej umetnosti poimenovan po Rustamu Mustafajevu, 5. februarja 1995.


Spoštovani Arif Melikov, prisrčno ti čestitam v zvezi z danes predstavljenimi zanimivimi umetniškimi deli, želim ti zdravja in uspehov pri ustvarjalnem delu. V zadnjih letih preživlja naša republika, naš narod težko obdobje. Vendar pa tudi v tem obdobju naša kultura in umetnost živijo, ter se razvijajo. Nadarjene, ugledne osebnosti, ki ustvarjajo našo umetnost, demonstrirajo svetu azerbajdžansko kulturo. Kjerkoli sem bil, kot azerbajdžanec sem bil ponosen na dosežke svojega naroda. Dosežki našega naroda na področju umetnosti, kulture, so vir gordocti za vsakega azerbajdžanca, ki ima rad svojo Domovino, svojo nacijo. Vedno sem bil na to ponosen.

Arif Melikov je eden izmed uglednih osebnosti, mojstri azerbajdžanske kulture, umetnosti, glasbe. Velik del njegove ustvarjalne poti je bil opravljen pred mojimi očmi. Vedno sem zelo visoko cenil umetniška dela, ki jih je ustvaril Arif Melikov, in vedno sem čutil njegovo naklonjenost za umetnost, ter to, da je ustvarjalnost – njegovo življenje, in to, da on bogati s svojimi deli azerbajdžansko umetnost, glasbo. Arif nas je tudi danes razveselil in je danes pritegnil zanimanje, nas je očaral s svojim talentom, z glasbo. Še enkrat ti prisrčno čestitam ta uspešen avtorjev slavnostni večer.

Ustvarjanje in izvajanje glasbenih umetniških del na visoki strokovni ravni vsekakor zahteva veliki talent. Arif Melikov ima prirojen talent. Poleg prirojenega talenta, tudi njegova ljubezen do svojega dela, predanost le-temu in nesebično delo dajejo možnost, da ustvarja taka veličastna umetniška dela. Posredovati poslušalcem ustvarjena na tako visokem strokovnem nivoju, prefinjena po svojem značaju umetniška dela, je morda težje, kot jih napisati. Danes sem tukaj videl naše zelo nadarjene izvajalce. Zame je velik dogodek nastop Fovzije hanum, ki je prispela v Baku od daleč, virtuozno izvajanje umetniških del Arifa Melikova na violini Rasula Abbasova in končno uspešni nastop našega mladega azerbajdžanca, našega rojaka Araza Elsesja. Nedvomno, sem z večino mojstrov umetnosti, z njihovimi deli osebno seznanjen. Vendar se z današnjimi izvajalci osebno srečam prvič. In zato njim in tem, ki so danes izvajali na fortepianu, klavirju in drugih inštrumentih umetniška dela Arifa Melikova, prisrčno čestitam. Hvala.

Pomemben dogodek je to, da se današnji avtorjev slavnostni večer prireja na rojstni dan našega velikega skladatelja, ki je ponos azerbajdžanskega naroda, - nesmrtnega Kara Karajeva. Zdi se mi, da je morda ta večer posvečen rojstnemu dnevu Kara Karajeva. Spominjam njegovo glasbo z velikim spoštovanjem in pieteto. S Kara Karajevom sem bil prijatelj od mladosti. Bili smo zelo blizu. Vendar so bila področja naših dejavnosti popolnoma drugačna - on je bil skladatelj, glasbenik, magister umetnosti, jaz pa od mladosti nastopam na področju politike. Ampak je znano, da sem vedno ljubil, spoštovana umetnost. Od časov moje mladosti sem bil oboževalec ustvarjalnega dela Kara Karajeva, spoštoval sem njegovo inteligenco, nadarjenost.

Potem, ko sem postal vodja Azerbajdžana, je bil Kara Karajev predsednik Unije skladateljev. Obdržal sem z njim zelo tesne vezi, vedno sem sledil njegova ustvarjalna dela, in ne samo zato, da je bil velik skladatelj, mojster. Naredil sem vse mogoče za širše priznanje njegove umetnosti. Danes praznujemo rojstni dan Kara Karajeva. Dobro se spominjam njegovo 60. obletnico. To obletnico smo praznovali skupaj, udeležil sem se te slavnostne prireditve z velikim veseljem. Danes lahko z velikim ponosom rečem, da je v tem času na moj predlog Kara Karajev prejel najvišjo nagrado Sovjetske zveze - medalj "Zlata Zvezda". Praznovali smo obletnico Kara Karajeva v Bakuju. Potem smo planirali, da bi to praznovali še v Moskvi, v Veliki dvorani Državnega konzervatorija. Specialno sem šel tja. Na žalost, tedaj stanje zdravja Kara Karajeva mu ni dovolilo, da se udeleži proslavljanja obletnice. Vendar sva se z mojo pokojno ženo Zarifo udeležila tega slavnostnega večerja. Žena Kara Karajeva Tatjana hanum in člani njegove družine so bili tudi tam prisotni. Slavnostnega večerja so se tudi udeležili znani predstavniki kulture, umetnosti Sovjetske zveze. Obletniški slavnostni večer je odprl z uvodnim govorom Tihon Hrennikov – predsednik Zveze sovjetskih skladateljev. Tam so tudi bili navzoči minister za kulturo Petr Demičev in voditelji države. Seveda, to so spomini.

Na žalost, smo izgubili Kara Karajeva. Umrl je. Kot prijatelj, človek, ki je zelo visoko cenil njegovo ustvarjalno delo, hkrati pa kot vodja republike, sem nosil na ramenih krsto Kara Karajeva. Ponavadi nisem nastopal na spominskih sejah. Vendar sem održal govor na spominski seji v spomin Kara Karajeva. Izgovoril sem molitvo za pokoj njegove duše.

Vedno sem skrbel o tej družini. Ko sem delal v Moskvi, občeval sem se po telefonu z Tatjano hanum. Vendar pa Vi veste, da sem potem bil »izgnan«, in sem potreboval oskrbo. Tako so se povezave prekinile.

To pravim zato, ker je danes rojstni dan Kara Karajeva. Ko sem delal v Moskvi, sem to rekel v samem vrhu in rad bi še enkrat omenil, da je bil Kara Karajev eden od najbolj briljantnih skladateljev sedanjosti. V tem času smo vse merili z lestvico Sovjetske zveze. Po mojem razumevanju, je bil Kara Karajev tedaj v Sovjetski zvezi na drugem mestu po Dmitriju Šostakoviču. Kara Karajev je bil učenec Šostakoviča. Ponovim, da je to bil za nas vir velikega ponosa.

Azejbardžanska glasba in zlasti strokovna glasba ima veliko zgodovino. Glasbena šola, ki jo je ustvaril v Azerbajdžanu Uzeir Hadžibekov, je bil takšna, da je zaradi tega naš narod dal svetu veliko število znanih skladateljev, glasbenikov, umetnikov. To so Kara Karajev, Fikret Amirov, Nijazi, Dževdet Hadžijev, Afrasijab Badalbejli, in še drugi, ter vzgojenec te šole - pomemben mojster Arif Melikov.

Nedvomno je, da vsak piše glasbo v svojem žanru. Glasba Arifa - strokovna, klasična, azerbajdžanska klasična, strokovna glasba – ter ta umetniška dela, ki so jih ustvarili naši skladatelji, so, tako rekoč, prvi vzorci poklicne klasične glasbe na Vzhodu, in tu se Azerbajdžan nahaja na prvem mestu. Ustanovitelja te šole sta bila briljantna Uzeir Hadžibekov in Muslim Magomajev.

V tem času - v 20., 30., celo 40. letih - so v nekaterih vzhodnih državah, ki so tedaj bili v sestavi Sovjetske zveze, ustvarjali svoja umetniška dela veliki skladatelji, ki so pripadali med druge narodnosti. V Azerbajdžanu je delal veliki skladatelj Glier, ki je napisal opero o življenju Azerbajdžana. V državah Srednje Azije so Glier in drugi skladatlji napisali strokovna glasbena umetniška dela. V Azerbajdžanu je na začetku stoletja glasbena šola, ki jo je ustvaril Uzeir Hadžibekov, vzgojila velike skladatelje. Dejavnost te šole se nadaljuje tudi danes. Upam, da bomo v prihodnje ponovno videli v našem okolju velike skladatelje. Arif Melikov je kot prej tako zdaj uvrščen med vsemi na posebno mesto.

Balet "Legenda o Ljubezni", ki ga je Arif napisal, se predstavlja v poklicnih opernih in baletnih gledališčih po celem svetu. Takšna umetniška dela, ki so šla okoli celega sveta, ni veliko, to je redek pojav. Pravkar se je Arif spomnil na to, da je najbolj verjetno leta 1986. potekal velik dogodek, ob zaključku katerega v zvezi z otvoritvijo nove sezone v Gledališču »Bolšoj« je bil prikazan balet Arifa Melikova "Legenda o Ljubezni" v režiji Jurija Grigoroviča. Tedaj so tam bili voditelji Sovjetske zveze. Med njimi sem tudi bil jaz. Skupina voditeljev obsežne Sovjetske zveze, vključno z mano, je sedela v škatli gledaliišča "Bolšoj". Predstavite sebi, kako sem bil vesel, da se v Moskvi, v središču Rusije, na odru gledališča "Bolšoj", ki ima bogato zgodovino, na tako veliki prireditvi kot otvoritev gledališke sezone, pokaže umetniško delo "Legenda o Ljubezni" Arifa Melikova.Tam sem bil vesel, in sem užival, in sem bil ponosen. Sedeli smo zraven - voditelji države so večkrat obračali k meni in so mi čestitali. Delil sem z njimi moje veselje. Nazadnje, ob koncu predstave umetniškega dela, so Arifa Melikova skupaj z Jurijem Grigorovičem povabili na oder. Ploskali smo jim, in sem mu čestital. Veliko je takšnih spominov.

Arif je povedal o najinem srečanju, vendar ni omenil enega zanimivega trenutka. Vedno sem pokazal veliko zanimanje za umetnike, glasbenike. Spomnim se, ko sem se redno srečal in pogovarjal z njimi, zdelo se mi je, da so odnosi med njimi napeti. In sem se potrudil, da to popravim. Ko je k meni prišel eden od njih, sem mu povedal, da je prej prišel le-ta in te je zelo hvalil. Ko pa je prišel drugi, sem mu rekel, da sem se srečal s tem-le in te je tale hvalil še več. Saj veste, da so nadarjeni ljudje vedno čudni. Niso navadni, če bi bili navadni, potem ne bi bili talentirani. Vsak talent ima svoje posebnosti. Takšen politik, kot sem jaz, vodja republike, mora imeti svoj poseben pristop do vsakega. Treba je poskusiti, da bi bili odnosi dobri, prijateljski. In sem se potrudil, da to storim. Večkrat smo se zbirali in se pogovarjali.

Leta 1973. sem se odločil, da jih povabim v soboto v Zagulbo, na priobalno državno vikendico, da ostanem en dan z njimi. Povabil sem. Pokojni Kara Karajev, Fikret Amirov, Nijazi, Afrasijab Badalbejli, Džahangir Džahangirov, Sultan Gadžibekov so prišli s svojimi ženami. Tofik Kulijev, Arif Melikov sta tudi bila tam. Pogovarjali smo se cel dan, govorili o glasbi. Spomnim se, da je Tofik Kulijev in Nijazi čudovito igrali klavir. Veliko smo se pogovarjali. Mislim, da je to bilo veliko srečanje. Potem so se odnosi bistveno izboljšali. Pojavila so se tudi dobra umetniška dela. Lahko povem, da je balet "Tisoč in ena noč" pokojnega Fikreta Amirova – čudovito umetniško delo in sad tistih časov. Isto kot umetniška dela Kara Karajeva, ki so bila napisana kasneje.

Srečali smo se z Arifom Melikovom tudi pozneje. Dejstvo, da je on tudi likovni umetnik, sem zvedel še 7-8 let prej. Ampak on mi ni pokazal svojih slik. Pred kratkim, ko je bil pri meni na obisku, je dejal, da mi bo jih pokazal. Zdaj sem jih videl in zavedel sem se, da ima veliko talenta ne le v glasbi, temveč še tudi na tem področju. Čestitam Arifu tudi to.

Težko je ustvarjati v tem težkem življenskem obdobju glasbo, še posebej simfonična dela, strokovna, prefinjena dela. Arifu je to uspelo. Kot je on rekel, spi malo, kar se ne sme, in stori veliko dela. To je potrebno za naše ljudi. Arif je pred kratkim predstavil Sedmo simfonijo. Moj dober prijatelj, profesor Ihsan Dogramadži, je človek, ki si močno prizadeva glede azerbajdžanske glasbe. Vodil je v Bilkendu slovesnost ob prvi izvedbi Sedme simfonije Arifa Melikova, in je vodil prelepo. Čestitam mu. Povabil sem Ihsana Dogramadžija v marcu v Azerbajdžan, se bova srečala. Verjetno bo Arif Melikov tudi na tem sestanku predstavil novo umetniško delo. 

Arif Melikov je veliko nacionalno bogastvo Azerbajdžana. To pravim brez pretiravanja, s popolno odločnostjo, da bi ga morali varovati, skrbeti zanj. Ima veliko možnosti. Arif mora ustvarjati umetniška dela še naprej. Seveda, on tudi živi s temi misli in občutki. Naše današnje srečanje, ta avtorjev slavnostni večer, ga bodo brez dvoma še več navdihnili, in bo ustvarjal nova dela. 

Čestitam vam ta slavnostni večer in pozdravljam občudovalce umetnosti Arifa Melikova, ki so se zbrali v tej dvorani. Dobrodošli, vsem želim srečo. Arif, ti še enkrat čestitam in želim uspehe.