Poslanica predsednika Azerbajdžanske Republike Hejdarja Alijeva azerbajdžanskemu narodu ob dnevu 31. marca - Dnevu genocida nad azerbajdžanci - Baku, 27. marca 2001. leta


Dragi rojaki!       

Od leta 1998. se 31. marec obeležuje v Azerbajdžanski Republiki na državnem nivoju kot Dan genocida nad azerbajdžanci.

Zloglasna politika genocida, ki so jo redno izvajali nad Azerbajdžanci, ima dolgo zgodovino, ki se meri v stoletjih. Od začetka XIX. stoletja so se Armenci začeli množično seliti na zgodovinskem ozemlju azerbajdžancev, nameroma realizirati postopek ustvarjanja v južnem Kavkazu armenske države in izgona azerbajdžancev iz njihovega zgodovinskega ozemlja, iz domačih hiš, in njihove deportacije.

Genocid in postopek izgona sta se izvajala v več fazah, v različnih zgodovinskih pogojih, na podlagi premišljenega načrta. Za uresničitev nore ideje «Velike Armenije» so se formirale lažne ideološke teze, so se ustvarjale teroristične organizacije. Armensko prebivalstvo se je nenehno odraščalo v duhu nacionalizma, šovinizma v odnosu do turškega in azerbajdžanskega naroda.

V letih 1905-1907. so armenski nacionalisti, ki so jih podpirali in usmerjali oblasti carske Rusije, storili obsežne poboje in grozodejstva proti Azerbajdžancem. Bile so uničene stotine naselij, tisoče Azerbajdžancev so postale žrtve armenskega terorizma. V marcu 1918. je bil pod okriljem voditeljev Bakinske Komune storjen nacionalni pokol, ter so se začel izvajati podli načrt, ki je bil zasnovan tako, da bi bila Bakinska pokrajina «očiščena» od azerbajdžancev in nato armenizirana. V Bakuju in njegovih okrožjih so umorili desetke tisoč civilistov, podrli so mošeje, šole, spomenike.

Politika genocida in deportacije zoper azerbajdžancev, ki so jo izvajali Armenci v časih Sovjetske oblasti, se je nadaljevala v bolj subtilni in zahrbtni obliki. Zgodovinska ozemlja azerbajdžancev - Gejča, Zangezur in druga območja - so s pomočjo voditeljev tedanje Sovjetske oblasti bila predana Armeniji, Armenci Gorskega Karabaha so dobili avtonomijo, kot posledica tega je nastala postavitev temeljev za nezakonite ozemeljske zahteve v prihodnosti. V letih 1948-1953. so Armenci na odločitev sovjetskega vodstva uspeli doseči na državnem nivoju množično deportacijo Azerbajdžancev iz zahodnega Azerbajdžana, ki je pač njihova zgodovinska dežela.

Od sredine 80-ih sta se zaradi posebnega varstva Sovjetske zveze armenski ekstremizem in separatizem nadaljevala bes v novi in še bolj grozljivi obliki. Kot rezultat tega pustolovskega separatizma, ki se je kasneje spremenil v pravo vojno, so bili tragično umorjeni desetke tisoč civilistov, stotisoče naših rojakov so bile usojene, da živijo kot begunci in razseljene osebe v nehumanih razmerah. V januarju 1990. je tedanje vodstvo Sovjetske zveze, po zgledu armenskih separatistov, storilo krvavi pokol nad našimi ljudmi. V februarju 1992. leta so armenska vojaška združenja s pomočjo in ob neposrednem sodelovanju sovjetskih čet porušili Hodžali. Brez vojaške nujnosti so tisoče civilistov bile brutalno umorjene, mučene, ujete.

Genocid je povzročil azerbajdžanskemu narodu ogromno politično, materialno in moralno škodo. Na splošno sta v XX. stoletju približno 2 milijona Azerbajdžancev občutila hude posledice politike izgona in genocida. Armenski nacionalisti in šovinisti so za uresničitev njihove himere o «Veliki Armeniji» izvajali na mojstrski način že od samega začetka informacijsko in propagandistsko vojno proti našemu narodu in naši državi. Skupne akcije totalne očrnitve in umazana propagandistska vojna se nadaljujejo tudi danes. Armenski šovinisti, ki se uporabljajo množične in različne metode in orodja, uvajajo mednarodno javno mnenje v zablodo, ponarejajo zgodovino Azerbajdžana in celotnega Kavkaza, vodijo proti azerbajdžancem kampanijo trdnega moralnega nasilja, ustvarjajo v predstavi svetovne javnosti javno podobo «zatiranega, trpečega armenskega naroda.» Armenske skupnosti, armenska avla že desetletja opravljajo dosledno delo v tej smeri. Kot rezultat so parlamenti svetovnih držav, ki ostanejo ravnodušni na dejstva okupacije in genocida, ki so jih storili Armenci proti azerbajdžanskemu narodu, danes sprejemajo napačne, prilagojene politični konjunkturi odločbe o dogodkih, ki naj bi v skladu z trditvami Armencev potekali pred sto leti, in dejansko s svojimi obnašanjem spodbujajo agresorja. Armenski politiki in ideologi, ki so prišli v veselje zaradi svojega začasnega in zavajajočega uspeha, izrecni in skriti nosilci ideologije sovraštva do vseh narodov ignorirajo norme mednarodnega prava, grobo kršijo norme civiliziranega sobivanja, ki so bile odobrene na našem planetu.

Azerbajdžanski narod, ki bo kmalu praznoval 10. obletnico svoje neodvisnosti, hoče živeti v skladu z mednarodno sprejetimi pravili in zakoni, v razmerah miru in tišine, ukvarjati se z ustvarjalnimi dejavnostmi.

Danes obstaja pred našo državo in narodom naloga, da širimo po vsem svetu resnico o politiki genocida nad Azerbajdžanci, ki se je izvajala v teku stoletij, da dosežemo utrjevanje pravičnosti v mednarodnem javnem mnenju, da odpravimo resne posledice genocida in sprejmemo stroge ukrepe za zagotovitev tega, da se podobno ne bi ponavljalo več.

Z upoštevanjem njihove resnosti, obsega in posledic, tiste muke, ki so bile povzročene našemu narodu, morajo biti karakterizirani kot zločin proti človeštvu, morajo dobiti mednarodno politično in pravno oceno, njihovi ideologi in organizatorji morajo biti kaznovani. Vsi morajo biti prepričani, da tisti, ki iščejo v sodobnem svetu «večjega mesta pod soncem», ki se vodijo s himero o «Veliki Armeniji», spodbujajo ideologijo sovraštva in totalne vojne proti drugim narodom, ki izvajajo agresivno politiko do svojih sosed, nekoč bodo morali nositi odgovornost pred zgodovino in človeštvom.

Nimamo pravice, da pozabimo na te dogodke, na izkušnje iz teh dogodkov. Zgodovinska pozabljivost lahko drago stane našemu narodu. Pomembno je, da ne pozabimo teh hudih kaznivih dejanj, ki so jih od časa do časa storjevali zoper Azerbajdžancev, moramo vzgajati mlado generacijo v duhu pozornosti proti zlih sil in njihovih zahrbtnih namenov.

Ponovno z veliko žalostjo gojim spomin na žrtve genocida, sklonim glavo da počastim  njihov spomin, želim našim ljudem potrpežljivost in vztrajnost.

Hejdar Alijev,

Predsednik Azerbajdžanske Republike

Časopis «Bakinski Delavec», 28. marca 2001. leta

Splošnozgodovinski Podatki

Genocid

Mape in grafiki

Armensko-Azerbajdžanski konflikt v Gorskem Karabahu