Izjava Hejdarja Alijeva pred strankarsko organizacijo kabineta ministrov Sovjetske Zveze - Moskva, 19. julija 1991.


Obveščam vas, da sem se odločil, da izstopim iz Komunistične Stranke Sovjetske Zveze.

Rad bi vas takoj opozoril, da to ni samo poklon "modi", ampak je to rezultat težke poti, ki sem jo utrpel skozi razočaranje in preocenitev vrednosti v zadnjih letih.

Glavni razlogi, ki so sprožili ta moj korak, so naslednji.

Prvič.

Vprašanje umika iz Komunistične Stranke Sovjetske Zveze je nastal pri meni še januarja 1990. v zvezi z vojaško agresijo proti azerbajdžanskega naroda, ki jo je storilo politično vodstvo centra in Centralnega Komiteja Komunistične stranke Azerbajdžana. Zaradi dogodkov v januarju je bilo ubitih in pohabljenih na stotine nedolžnih civilistov, med katerimi so bili starci, ženske in otroci.

Obsodil sem to nečloveški, protiustaven, nezakonit akt v svojih govorih, ter sem upal, da bosta Centralni Komite Komunistične Stranke Sovjetske Zveze in Centralni Komite Komunistične Stranke Azerbajdžana odkrijo to kaznivo dejanje, najdejo tistih, ki so zanj krivi. Z nekaj težavami sem se premagal, in potrpežljivo čakal. V odgovor na te izjave je bilo kmalu organizirano množično preganjanje zoper mene s strani organov strankarskega tiska, ki se je začela v časopisu "Pravda". Vsi moji poskusi, da nastopim v istih medijih z argumentiranim obrazloženjem izmišljenj zoper mene, so bili zaman. Javnost ("glasnost"), ki je bila razglašena kot glavno doseganje "perestrojke", se je na praksi izkazala, da je enostranska.

Večkratne izjave ljudskih poslancev Vrhovnega Medžlisa Nahičevanske avtonomne republike, različnih skupin državljanov, uglednih predstavnikov intelektualne skupnosti o ugotavljanju storilcev januarske tragedije in njihovem kaznovanju je vztrajno zavračalo komunistično vodstvo Azerbajdžana.

Minilo je pol leta. Ničesar ni narejeno za odkrivanje tega strašnega kaznivega dejanja, katerega storilci so že dalj časa znani, vendar je vse ravno nasprotno, se sprejmejo vsi potrebni ukrepi za njegovo skrivanje, v upanju, da bo čas pomagal pozabiti to tragedijo. Vendar nam je zgodovina že večkrat pokazala, da nobena leta, nobena desetletja nam ne bodo pomagala pozabiti in odpustiti krvave zločine proti svojemu narodu.

Drugič.

Zaradi hinavske politike centru že več kot tri leta obstaja akutna konfliktna situacija v azerbajdžanski pokrajini Gorskem Karabahu, ki so jo sprožili ukrepi armenskih nacionalistov delujočih pod okriljem Centralnega komiteja Komunistične Stranke Sovjetske Zveze. Območje se je v resnici izmaknilo iz pod upravljanja Azerbajdžanske državne vlade.

Državna suverenost in ozemeljska celovitost Azerbajdžanu, v nasprotju z ustavo, sta grobo kršeni. Med Armenijo in Azerbajdžan obstaja črna vojna, skoraj vsak dan ljudje umirajo na obeh straneh. In vse to se dogaja v okvirju sovjetske države z njeno "humano" ideologijo.

Prepričan sem, če bi vodstvo stranke zaželelo, ta etnični konflikt, ki je nastal v zvezi s tako imenovanim vprašanjem Gorskega Karabaha še v 1987-88. letih., bi bilo mogoče preprečiti že na začetku, da bi se izognili vse večjim spopadom in prelivanjem krvi, kar je prineslo težko nesrečo in trpljenje tako azerbajdžanskemu kot armenskemu narodu. Torej, je ta konflikt bil potreben političnemu centru.

Tretjič.

V obdobju demokratizacije vse družbe, izjavljanj o politični svobodi in pluralizmu, širše demokratično gibanje, ki je nastalo v Azerbajdžanu leta 1988. za zaščito ozemeljske celovitosti Republike in demokratizacijo družbe, vztrajno zatira s prizadevanji Centralnega Komiteja Komunistične Stranke Azerbajdžanu pod vodstvom Centralnega Komiteja Komunistične Stranke Sovjetske Zveze. V teh letih je bilo zatrtih represiranih zaradi političnih razlogov veliko ljudi.

Poldrugo leto živi glavno mesto Azerbajdžana brez kakršnega koli razloga v izrednem stanju. V teh okoliščinah so potekale tako imenovane "demokratične" volitve v Vrhovni Svet Republike, in referendum z zagotovo pozitivnim rezultatom v prid ohranjanju unije. Bilo bi kar naivno verjeti, da se lahko ob izrednem stanju upa v demokracijo in svobodno voljo ljudi. Demokratične organizacije so večkrat postavljale vprašanje o tem, da velika večina volivcev v Republiki ni sodelovala na referendumu, torej so rezultati bili ponarejeni. Vendar pa komunistična vlada Azerbajdžana ni zaželela celo pregledati le-te zahteve.

Nastopal sem in nastopam proti nove zvezne pogodbe, ki jo vsiljuje center. Ne more biti suverenosti za več držav v sestavi enotne suverene države z vsemi svoboščinami, pristojnostmi in nalogami, ki iz tega izvirajo.

Treba je zagotoviti vsem zveznim republikam resnično politično, ekonomsko svobodo in neodvisnost za nacionalno-državni preporod. To nikakor ne izključuje gospodarskega povezovanja in tradicionalnih kulturnih vezi med republikami, nasprotno, to bi lahko pomagalo njihovem izboljšanju in razvoju na dvostranski in večstranski podlagi.

Ker sem ljudski poslanec Azerbajdžana in Nahičevanske avtonomne republike, v svojih govorih sem večkrat postavljal ta vprašanja, ponujal sem Azerbajdžanski Komunistični stranki, ki je izgubila vso kredibilnost pri ljudeh, da bi se odpovedala svojemu monopolu na oblast, da bi zagotovila pogoje za svobodno in enakopravno vejavnost vsem političnim silam, da bi ustvarila pogoje za nastanek demokracije, političnega pluralizma in odprtosti v popolnem obsegu.

Vendar pa vse te izjave in moje predloge komunistično vodstvo Azerbajdžana ne le ne obravnava, vendar sproži sprotno reakcijo v obliki novih, pripravljenih in organiziranih napadov zoper mene. Uredniki časopisov, novinarji se za objavo mojih nastopov v Azerbajdžanu izvzemajo iz dela, njih preganjajo.

Vse našteto me je pisililo, da naredim skrajni korak, in izjavim o izstopanju iz Komunistične Stranke Sovjetske Zveze, čeprav mi je bilo zelo težko sprejeti to odločitev. Odraščal sem v družini komunistov, in je bilo vse moje odraslo življenje povezano s Komunistično Stranko. Povezal sem svoje življenje z boljševiško stranko leta 1943, ko sem bil star dvajset let.

Iskreno sem verjel v ideale komunistične stranke in sem se dejavno udeležil pri izvajanju njenih načrtov. Zdaj je vsa ta vera uničena.

Brezkončne izjave o tem, da se stranka prenavlja, da se Zveza republik prenavlja, - je samo ponovna prevara ljudi.

Treba je pošteno in odkrito povedati narodu, da komunistični eksperiment, socialistična izbira v naši državi niso upravičeni, ustvarjena in vzdrževana prisiljno Zveza republik se je izčrpala.

Lahko si predstavljam težave, ki nastanejo pred mano po tej izjavi, napovedujem vse možne napade in moralno preganjanje. Trezna analiza življenjske poti, ki sem jo naredil, me je pripeljala do tega stališča, ki sem ga izrekel. Hkrati pa zavedam tudi mero svoje odgovornosti.

Ko izstopam iz Komunistične Stranke Sovjetske Zveze, izražam svoje spoštovanje do vseh poštenih in dostojnih komunistov, ki še vedno verjamejo in upajo.