DELA / ARMENSKO-AZERBAJDŽANSKI KONFLIKT V GORSKEM KARABAHU / Vrhunski sestanki OVSE

Govor Predsednika Azerbajdžanske Republike Hejdarja Alijeva na Lizbonskem vrhu OVSE z dne 2. decembra 1996


Spoštovani gospod predsednik!

Dame in gospodje!

Iskreno pozdravljam vodje držav in vlad, vse člane našega Vrha. Upam, da bo to srečanje pomenilo pomemben korak pri krepitvi varnosti in sodelovanja v Evropi.

Minilo je že več kot dvajset let od podpisa Sklepne listine v Helsinkih, ki določa najvišje standarde pravnih in humanitarnih načel v odnosih med narodi in državami evropske celine.

V tem obdobju se je svet doživel velike spremembe, nastale so nove neodvisne države, ideje svobode in demokracije so postale vodilne na celi evropski celini, in tudi daleč za njenimi mejami.

Dejavnost OVSE je imela pomembno vlogo pri zagotavljanju mednarodne varnosti, nacionalne suverenosti, ohranjanju ozemeljske celovitosti in nedotakljivosti meja, mirnem reševanju konfliktov, varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Čas se je izkazal, da je OVSE je izvedljiva, produktivna organizacija, in mi cenimo pot, ki ga je naredila naša organizacija, njen bogat prispevek procesom, ki potekajo v svetu.

Azerbajdžanski narod je vzpostavil svojo neodvisnost, izbral je pot izgradnje demokratične pravne države, oblikovanja tržno usmerjenega gospodarstva, ter se nenehno čuti učinkovito pomoč, ki jo zagotavlja OVSE.

Kljub objektivnim težavam predhodnega obdobja in rezultatom vojne, v katero smo bili prisiljno vključeni, krepimo državno neodvisnost, opravljamo temeljite gospodarske in politične reforme.

V Azerbajdžanu so obnovljena takšna načela demokracije kot so pluralizem, večstrankarski sistem, svoboda govora in vere. Z referendumom se je sprejela prva demokratična Ustava Azerbajdžana, je bil izvoljen nov parlament (skupščina) Republike, ki temelji na načelih večstrankarskega sistema.

Uspešno se izvaja liberalizacija gospodarstva, obsežna privatizacija državnega premoženja, reforme v kmetijskem sektorju, vključno z predajo zemljišča v zasebno last s pravico do prodaje, brez kakršnih koli omejitev.

Odprte so široke možnosti za tuje naložbe v gospodarstvo Azerbajdžana. Bile so podpisane pogodbe z vrednostjo v višini nekaj milijard dolarjev, z večjimi naftnimi svetovnimi družbami za skupno proizvodnjo energetskih virov v azerbajdžanskem sektorju Kaspijskega morja.

Prepričani smo, da je pot pristopa Azerbajdžana, tako v političnem kot gospodarskem pogledu, do globalne skupnosti neodvisnih demokratičnih držav, ustreza vitalnim interesom azerbajdžanskega naroda, in uparmo, da bodo nas OVSE in druge mednarodne organizacije in agencije tudi v nadaljnje podpirale v tej naši strateški usmeritvi.

Dame in gospodje!

Regionalni konflikti, širjenje militantnega nacionalizma in separatizma, mednarodni terorizem pomenijo dejansko grožnjo za mir, napredek in razvoj v naši regiji.

Številni narodi, tudi narodi, ki živijo v nekdanjih sovjetskih republikah, v Kavkazu, so vpleteni v krvave vojne. Te vojne se končajo z velikim številom izgubljenih življenj, etničnim čiščenjem in preobrnitvijo milijonov ljudi v begunce, okupacijo na ozemlju neodvisnih držav. Zato OVSE mora še veliko storiti, da bi zagotovil popolno varnost na Evropski celini.

Kot veste, je Republika Armenija predvzela agresijo proti naši državi za aneksijo Gorskega Karabaha, ki je že stoletja spada med azerbajdžansko ozemelje.

Kot posledica te agresije je bilo dvajset odstotkov ozemlja Azerbajdžana zasedeno z oboroženimi silami Republike Armenije. Več kot 20.000 naših državljanov je bilo ubitih, več kot sto tisoč je bilo ranjenih ali onemogočenih, in šest tisoč ljudi je bilo ujetih. Več kot milijon Azerbajdžancev, kar znaša okrog petnajstih odstotkov od skupnega števila prebivalcev naše države, so postali begunci. V zadnjih štirih letih so prisiljeni, da preživijo zimo v šotorih v neznosnih razmerah.

Na zasedenih ozemljih je bilo uničeno, spaljeno, izropano približno 700 mest in vasi, pa tudi na tisoče bolnišnic, šol, domov, zgodovinskih in kulturnih spomenikov azerbajdžanskega naroda.

V štirih resolucijah, ki jih je izrekel Varnostni svet OZN, in šestih predsedniških izjavah zahtevajo takojšnjega, popolnega in brezpogojnega umika armenskih vojaških sil iz vseh zasedenih ozemelj Azerbajdžana, vračanje beguncev in razseljenih oseb v njihove domove. Ti dokumenti potrjujejo suverenost in ozemeljsko celovitost naše države, ter to, da spada Gorski Karabah med ozemlje Azerbajdžanske republike. Vendar pa Republika Armenija izraža nespoštevanje vseh teh predpisov.

Minska skupina OVSE, ki je nastala leta 1992., pokazala ne manj napora za mirno rešitev armensko-azerbajdžanskega konflikta. Zaradi njene dejavnosti in bližjemu sodelovanju v tem Ruske federacije smo maja 1994. podpisali sporazum o prekinitvi ognja.

Dolgoročna zavezanost režimu premirja je dosežek, ki kaže našo zavezanost premirju. Premirje se bo omogočilo racionalizirati postopek stabilno se nadaljajoćih pogajanj, spremenilo se je v zanesljivo osnovo prizadevanj, in se azerbajdžanska stran namerava, da se bo spoštovala ta režim do trenutka podpisa mirovnega sporazuma.

Z namenom čimprejšnje prekinitve ognja in ustvarjenja večnacionalnih sil za varovanje miru, nastopili smo kot popolne navijače povezanih s to zadevo resolucij, ki so bile sprejete leta 1994. na Vrhu OVSE v Budimpešti.

Po Budimpeštskem Vrhu je postal postopek pogajanj intenzivnejši v okviru Minske Skupine. Prav tako smo ustvarili kanal za neposredna dvostranska pogajanja s predstavniki Armenije na ravni predsednikov, osvobodili smo zapornike in talce z obeh strani.

Skupna izjava letošnjega aprila v Luksemburgu predsednikov Armenske in Azerbajdžanske Republik je bil pomemben korak k končanju konflikta. Ta izjava je v resnici prvi dokument, sklopljen med Armenijo in Azerbajdžanom, kar kaže na željo strank, da končajo oborožene spopade, ukrepajoč na podlagi mednarodnih načel in norm.

V času mojih osebnih srečanj na drugih nivojih z vodji OVSE, smo opravili obsežne razprave, iskali smo najbolj primerne in vzajemno koristne načine za ustavljanje armensko-azerbajdžanskega konflikta.

Spoštovani predsedniki držav in vlad, sem vam na predvečer Vrha v Lizboni poslal pismo, v katerem sem predlagal način za končanje konflikta na podlagi strogega upoštevanja načel OVSE, Ustanovne listine OZN in splošno priznanih mednarodnih pravnih norm. V tem predlogu so bile upoštevane interese vseh strank.

Ta kompromisni način ureguliranja je sestavljen iz naslednjih elementov: zagotavljanje ozemeljske celovitosti Republike Azerbajdžan, zagotavljanje ustrezne socialne varnosti celotnega prebivalstva Gorskega Karabaha, ki je del Azerbajdžanske Republike. Ta metoda je podprta z vsemi mednarodnimi posredniki, ter v veliki meri ustreza tistim načelom, ki jih je predlagal sedanji predsednik OVSE v času njegovega bivanja v regiji konflikta leta 1996.

Ampak na žalost, Republika Armenija se še vedno izogiba sprejetju katere koli odločitve, ki bi temeljila na Ustanovni listini Organizacije Združenih Narodov, načelih OVSE in mednarodnega prava.

Ona noče priznati ozemeljske celovitosti Azerbajdžanske republike, skuša upravičiti rezultate agresije, pridobiti status neodvisnosti za Gorski Karabah, ki je regija Azerbajdžanske Republike, in priključiti to regijo v sestavo Armenije.

Od začetka armensko-azerbajdžanskega spora v zvezi z Gorskim Karabahom se je v svetu dogodili zelo pomembni dogodki. V post-sovjetskem prostoru so nastale nove neodvisne države, med njimi je tudi Azerbajdžanska Republika. Suverenost naših držav, nedotakljivost njihovih meja in ozemeljsko celovitost je potrdilo celovito Svetovno Združenje.

Kršitev teh načel v kateri koli obliki preprečuje vzpostavitev miru in stabilnosti, ter krepi odpornost, odvzame up, ki ga imajo narodi za mirno in uspešno prihodnost.

Nezakonite terjatve do Gorskega Karabaha niso v skladu s splošno veljavnimi normami mednarodnega prava. Nikoli se ne bomo strinjal s temi zahtevami, ne smemo dovoliti, da bi na ozemlju Azerbajdžana nastala druga armenska država.

In na koncu, mora armenska stran razumeti, da je ona sama začela konflikt, ki se nadaljuje že osem let, prinesel je zelo veliko tragedijo in trpljenje ne samo narodu Azerbajdžana, vendar je prav tako spravil v težji položaj tudi še armenski narod.

Prepričan sem, da bo rešitev konflikta na podlagi Ustanovne listine Organizacije Združenih Narodov, načel OBSE in pravil mednarodnega prava, dala možnost za sklenitev dolgega, trajnega miru med Armenijo in Azerbajdžanom, pomagala ponovno vzpostaviti dobre odnose med armenskimi in azerbajdžanskimi narodi, ustvariti najbolj primerne razmere za celotno prebivalstvo Gorskega Karabaha. Reševanje konflikta bo zagotovilo uspešno gospodarsko sodelovanje v južnem Kavkazu, bo odprilo priložnosti za uspešno izvajanje socialno-ekonomskih nalog v naši republiki, za popolno izkoriščenje sadežev demokracije in svobode.

Nočemo vojne, želimo mir. Ko obračam se na predsednika Armenije Levon Ter-Petrosiana, k vsemu armenskemu narodu, pozivam jih k miru in sodelovanju.

Ko obračam se na vodje držav in vlad, ki sodelujejo v Lizbonskem Vrhu OVSE, prosim jih, naj storijo vse, kar je mogoče za nujno ustavitev armensko-azerbajdžanskega konflikta, ki je eden od dolgih in uničujočih regionalnih sporov v Evropi.

Sprejetje ukrepov v namenu miru na naši celini, blaginje in stabilnosti narodov je naša sveta dolžnost.

Hvala za dodeljeno pažnjo.