Govor Predsednika Azerbajdžanske Republike Hejdarja Alijeva na slovesni otvoritvi, posvečeni vstopu Azerbajdžanske Republike v Evropski Svet – Strasburg,, 25. januarja 2001.


Spoštovani gospod Predsednik!

Spoštovani gospod Predsednik Odbora ministrov!

Spoštovani gospod Generalni Sekretar!

Spoštovani udeleženci slovesne prireditve! 

Danes v središču evropskega parlamentarizma - mestu Strasburgu, v tej čudoviti palači Evropskega Sveta dogaja dogodek velikega pomena ne le za Azerbajdžansko Republiko, temveč tudi za celotno Evropo - Azerbajdžan vstopi v evropsko družino. To je pomemben mejnik v procesu, ki vodi k popolni integriteti Evrope tako v političnem kot v zgodovinskem in kulturnem pomenu.

Leta 1991. je v zvezi z razpadom Sovjetske zveze Azerbajdžan proglasil svojo državno neodvisnost. Ne samo v zadnjem desetletju, vendar je tudi v zadnjih dveh stoletjih svoje zgodovine Azerbajdžan bil v tesnem sodelovanju z Evropo, asimiliral zahodno kulturo na podlagi univerzalnih splošnočloveških vrednot. Nahajajoč se na stičišču Vzhoda in Zahoda, Evrope in Azije, je Azerbajdžan središče križišča zgodovinskih usod, religij in kultur, ter služi kor most za dve celini, za dve civilizaciji. Azerbajdžanski narod, ne odstopajoč od svojih vzhodnih korenin, je ustvaril unikalno kulturo, ki temelji na sintezi vzhodne in zahodne civilizacije, je prispeval k širjenju naprednih idej Zahoda in Evrope na Kavkazu, Bližnjem in Srednjem Vzhodu. Rezultat tesnega in k cilju usmerjenega dialoga z Evropo je dejstvo, da je od sredine XIX. stoletja na muslimanskem Vzhodu pravkar Azerbajdžanski narod ustanovil prvi časopis, prvo šolo evropskega tipa. prvo gledališče,  nove trende v književnosti, umetnosti in družbeni misli, končno, je leta 1918. proglasil prvo na Vzhodu sekularno državo demokratičnega modela.

Danes vidimo rezultat ne le našega političnega sodelovanja v zadnjih letih, vendar tudi plod dvestoletnih zgodovinskih izkušenj.

Ko je dosegel leta 1991. svojo neodvisnost, Azerbajdžan je očitno izbral pot evropske integracije, ter se še naprej osredotočal na njenih humanističnih in demokratičnih vrednotah. Na podlagi naprednih evropskih izkušenj, smo v kratkem zgodovinskem obdobju dosegli veliko. Kljub vsem težavam, smo šli po poti liberalizacije gospodarstva, oblikovanja civilne družbe. Stavili smo v prvo vrsto tudi varstvo človekovih pravic, trudili smo se, da se naša država in njeni državljani znebijo  težke dediščine totalitarnega režima. Dosegli smo notranjo stabilnost, kar je eden od pomembnih pogojev za razvoj demokracije. Ustvarili smo večstrankarski politični sistem, zagotovili smo svobodo govora, svobodo tiska. Sprejeli smo novo Ustavo, čigavo je glavno načelo varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prvič na Vzhodu smo mi prekinili izvrševanje smrtnih kazni, ustvarili smo novi pravni sistem, priredili smo predsedniške, parlamentarne, občinske volitve, tudi smo izvedli številne pomembne politične in gospodarske reforme.

Na žalost, kljub vsem našim prizadevanjem, do sedaj, ko smo postali članica Sveta Evrope, še vedno imamo ne samo pozitivni razvoj in uspehe, ampak tudi nekatere težave. To je predvsem problem Gorskega Karabaha, ki ni rešen do sedaj med Azerbajdžanom in Armenijo, ki sta danes hkrati postali članici Evropskega Sveta. Težave, ki jih ustvari ta problem za Azerbajdžan, in predvsem prisotnost velikega številka beguncev in notranje razseljenih oseb, težke gospodarske in socialne razmere v državi, ovirajo razvoj demokracije, varstva človekovih pravic v naši državi in v regiji na splošno.

Zaznavamo, da je vstop naše države v Evropski Svet ne samo rezultat skupnega velikega in trdega dela, ampak je tudi ocenjujemo to kot prijateljsko roko, ki so jo dali Azerbajdžanu in njegovemu narodu. In zato verjamemo, da se bo cela vrsta naših težav rešila v edini evropski družini.

Trenutno doživljamo resnično zgodovinski dogodek. Kmalu bo Azerbajdžanska zastava slovesno dvignjena pred palačo Evropskega Sveta. Ena izmed treh barv te zastave simbolizira željo po modernosti, t.j.  evropeizaciji. Srečni smo, da bo naša zastava zasedla svoje dostojanstveno mesto in bo plapolala med zastavami vseh drugih držav Evrope. Hvala vsem za pozornost. 

Prevedeno iz ruskega jezika, vir: časopis “Bakinski Delavec”, 26. januarja 2001.