Predsedniku Varnostnega Sveta Organizacije Združenih Narodov (OZN). V vednost: Generalnemu sekretarju OZN. 26. julija 1993

Spoštovani gospod Predsednik, 

dramatičen položaj, ki je nastal v moji državi kot posledica nadaljevanja in stopnjevanja armenske agresije, usmerjene na ozemeljsko razkosanje suverene azerbajdžanske države, me primora, da se obrnem na Vas s tem sporočilom. 

Spoštujoč načela in norme mednarodnega prava, Azerbajdžan se je strinjal s posredništvom KVSE pri mirnem reševanju krvavega konflikta, ki mu ga je navezala Republika Armenija, na podlagi zamisli o mednarodni varnosti in sodelovanju, ter na temelju pravic in dolžnosti članov te mednarodne organizacije. V teku trajnega in težkega postopka reševanja je azerbajdžanska vlada, pokazujoč težnjo k mirni rešitvi spora in največ prožnosti in konstruktivizma, opravljala postopek intenzivnega iskanja načinov za končanje prelivanja krvi in ​​izhoda na trdno podlago pogajanj. Vendar pa huda kršitev s strani Armenije njenih obvez do svetovne skupnosti in Azerbajdžanu spodkopava naša prizadevanja za mir. 

Od dneva sprejetja s strani Sveta ministrov KVSE rešitve o konferenci v Minsku je preteklo več kot eno leto, ampak je danes ta ideja daleč od realnosti kot nikdar prej. Če smo pred letom dni razpravljali o potrebi po osvoboditvi Šuše in Lačina kot o edinem možnem načinu, da uredimo situacijo v skladu s tisto, ki je obstajala na dan sprejetja sklepa Sveta ministrov, in da pridemo na tak način na konferenco v Minsku, danes pa je armenski agresor zajel več kot 17 odstotkov azerbajdžanskega ozemlja. Okupirani so: celoten gorski del Karabaha, Lačinsko (južni del v maju 1992., in severni del - v aprilu 1993.) in Kelbadžarsko okrožja, vasi v Nahičevanski avtonomni republiki, Gazahskem, Fizulinskem, Zangilanskem, Agdamskem okrožjih Azerbajdžana. Skupaj so ujeta 503 naselja, skupno število beguncev in razseljenih oseb znaša 567 tisoč oseb. 

Začenši s politično agresijo, ki se je izrazila v sprejetju nezvestih odločanj o pridružitvi Gorskega Karabaha k njihovemu ozemlju, nato pa so pričeli s pošiljanjem odposlancev in teroristov, ter z dobavo orožja; danes Armenija izvaja obsežne vojaške operacije na azerbajdžanskem ozemlju, ignorira pozive in sklepe KVSE in OZN, vključno z resolucijo 822 Varnostnega sveta, ki je razločno zahtevala izstopa okupacijskih sil iz Azerbajdžana. Prizadevanja KVSE, ki so namenjena izvajanju resolucije, so bila blokirana s popolno odpovedjo armenske strani, da izpolni legitimne zahteve posrednika, temveč, je armenska stran predlagala nesprejemljive pogoje. Kot posledica teh dejanj Republike Armenije, zadnji obisk Maria Raffaellija v regiji, isto tako kot prejšnji, ni dal nobenega razloga za upanje, da bo resolucija Varnostnega sveta OZN v najkrajšem času izvršena, in da se nastopi dolgo pričakovan konec prelivanja krvi. 

Raznovrstna sklicevanja armenske strani na nepokorščino armenskih oboroženih skupin, ki delujejo v Gorskem Karabahu, Republiki Armeniji, absolutno niso utemeljena. Vse dobave težkega orožja, streliva, delovne sile, tudi neposredno vodstvo vojaških operacij izvaja Republika Armenija čez aneksirano Lačinsko okrožje. 

Izkoristivši nastalo pavzo, je Armenija po odhodu misije Raffaellija začela nov ogromen napad, v teku katerega so njene oborožene sile ujele mesto Agdam. Ta izdajalski akt je storil silovit udarec po mirovnem postopku, ki sicer itak ni vstal na noge. Prej je vlada Azerbajdžana opozorila Varnostni svet o tem, da zamuda s tem postopkom ustvarja nevarno situacijo, ki lahko povzroči veliko katastrofo. 

Trenutne razmere nujno zahtevajo posredovanje Varnostnega sveta na podlagi pooblastil, ki so mu jih dali je v skladu z Ustanovno listino OZN. 

Potrebni so nujni ukrepi, namenjeni omejevanju agresorja, prenehanju prelivanja krvi in ​​sprostitvi zasedenih azerbajdžanskih ozemelj. 

V zvezi z navedenim prosim, da se nemudoma skliče Varnostni svet.

Hejdar Alijev,

vršilec dolžnosti Predsednika

Republike Azerbajdžan

Predsednik Vrhovnega Sveta

Republike Azerbajdžan

Časopis «Bakinski Delavec», 29. julija 1993.